Koncept dogodka AIS na FEMF

KONCEPT DOGODKA AIS NA FEMF

Gledališče Tartini, Piran
Petek, 4. 10. 2013 ob 11h

Udeleženci:
Blaž Kovač, AIS, moderator
Goran Paskaljević, režiser
Aleksandar Todorović, zagovornik pravic izbrisanih, član predsedstva CIIA
Mirjana Učakar, zagovornica pravic izbrisanih, članica predsedstva CIIA

Tema Paskaljevičevega filma je tesno povezana z izbrisom: načrtne politike izključevanja oziroma razčlovečenja človeka so iste tako glede medvojne usode Judov (ter seveda drugih) kot osamosvojitvene usode izbrisanih. Izhodišče diskusije je tako pogojeno z realnostjo, ki se je v 60-ih letih močno spremenila, hkrati pa se ni spremenilo nič. Človek kot subjekt in aktivni igralec oblasti v demokraciji (zoo politikon) ali človek kot objekt vladanja (brez pravic, razčlovečenje človeka na raven hvaležnosti oblastem za golo obstajanje). Temeljna skupna točka med filmom in izbrisom je vprašanje človečnosti. V filmu se kaže v družini, ko glavni lik išče svoje korenine in spozna žrtvovanje staršev, ki so ga oddali, da bi ga rešili smrti oziroma koncentracijskega taborišča. Tudi izbris se da zvesti na vprašanje družin, saj so oblasti brez milosti iz države izganjale izbrisane tudi tedaj, če so imeli ≫slovenske≪ otroke, včasih celo fizično iz objema svojih otrok. Nek gospod se je tako lahko šele decembra 2012 vrnil v državo in – četudi je imel stike z otroki – po 20-ih letih ločenega življenja normalno zaživel z družino – ki se je od njega medtem odtujila. Paradoksalno, v filmu starši rešijo svojega otroka tako, da ga ločijo od judovske družine, družina je z razbijanjem rešila vsaja otroka. Pri izbrisu je ločevanje družin njene člane obsodilo na nenormalno, ločeno življenje in razbijanje teh družin nikogar ni rešilo, obratno prizadelo je večino, ki so bili sami ali njihovi svojci subjekt izbrisa – a se je izvedlo brez kakršnega koli ugovora katerega koli uradnika, sosedov, družbe … vseh nas.

Kaj to pomeni za slovensko družbo, ki ji je družina v večini primerov tako svet pojem? Ker bo Paskaljevićev film na sporedu šele zvečer, bi bila diskusija nekak etični uvod v temo, ki jo odpira. V dialogu bi se skušali dotakniti odgovornosti oblastnikov ter vseh državljanov oziroma članov družbe, ki so vsaj s tišino pristali na tovrstno ravnanje – morda zaradi nevednost, morda zaradi napačnih podatkov ali pa celo zaradi podpiranja teh politik. Usodi dveh izbrisanih, obe z neko družinsko travmo, nas opozarjata na grehe naše družbe, grehe naše države – še več, na grehe nas samih v tistem času in sedaj, ko dopuščamo politiki nov prostor manipulacija ob (ponovnem) sprejemanju zakonodaje glede izbrisa.